Intervju Gašper Grom - Zdrave novice

Gašper Grom – intervju #13

Pogovor z Gašperjem Gromom, objavljeno v reviji Zdrave novice, februar 2018

Jejmo mastno, bemumast!

Gašper Grom je diplomirani dietetik (kmalu bo tudi magistriral), sicer pa eden najvidnejših slovenskih promotorjev prehrane LCHF (low carb high fat, nizkohidratna in visokomaščobna prehrana) oziroma ketogene diete. Tak način prehrane proučuje, z njo kot svetovalec ljudem pomaga do boljšega zdravjain vitkosti, o njej pa tudi piše. Ob izidu tretje knjige iz serije Bemumast – »Bemumast 3: Imate jajca?« – smo ga povprašali o knjigi in o sami prehrani LCHF.

V zelo kratkem času ste izdali že tretjo bemumastično knjigo. Prva, »Bemumast! Z uživanjem maščob do vitkosti in dobrega počutja«, je bila nekakšen učbenik, osnove prehrane LCHF, druga, »Bemumast 2:  LCHF-recepti za vsak dan«, je bila kuharica, tretja pa je tudi kuharica.

Drži. Prehrana LCHF ima čedalje večje število privržencev. Eden od pogostih problemov je vprašanje, kaj kuhati, ko se prehranjujemo po načelih LCHF. Smo ljudje, ki s hrano čisto v redu shajamo brez velikega premisleka o receptih, jasno in prav pa je, da si ljudje želijo pripravljati raznolike jedi. Z Bemumast 2 smo postregli z recepti za vsak dan, tretjo knjigo, za katero sta recepte prispevali moja žena Staša in njena prijateljica Tea, pa sta si zamislili kot zbirko LCHF-receptov, ki zaokrožajo celotno kosilo ali večerjo. Če na primer povabimo družino, imamo kakšno slavje ali če se ob hrani družimo s prijatelji: kako pripraviti vse skupaj? Bemumast 3 prinaša prav za take priložnosti kopico izjemnih idej, pri čemer sta Staša in Tea na začetku pripravili nekaj osnovnih receptov: kruh, tortilje, palačinke, riž … vse to seveda LCHF.

Osnova prehrane LCHF je to, da z jedilnikov izločimo ogljikove hidrate, kajne?

Dobro vprašanje. Res je, da izločimo ogljikove hidrate oziroma se trudimo zaužiti čim manjšo količino. Vendar je enako pomembna postavka prehrane LCHF tudi to, da ogljikove hidrate, ki jih ne zaužijemo, nadomestimo z maščobami in ne z beljakovinami. Čeprav je presnova beljakovin drugačna od presnove ogljikovih hidratov, sta si obe hranili do določene mere podobni: obe vplivata na dvig inzulina. Ne sicer enako, a dovolj, da z beljakovinami ne pretiravajmo. Uradne prehranske smernice imajo glede vnosa beljakovin prav – zaužijmo jih toliko, kolikor jih potrebujemo: če vse dni sedimo, bo to približno 0,7 grama na kilogram telesne mase, če smo športno aktivni, več.

Skratka, pomemben je vnos maščob. Zaužite maščobe namreč ne vplivajo na inzulin, hkrati pa pri njihovi presnovi pride do tvorbe ketonskih telesc. Kombinacija umirjenega inzulina in ketonskih telesc ima nekatere izjemne učinke, zaradi česar je prehrana LCHF postala tako priljubljena.

Katere maščobe pa so tiste, ki jih je priporočljivo uživati? Doslej je veljalo, da so maščobe iz rastlinskih virov najboljša izbira.

Marsikaj smo mislili, da je dobro in se motili. Napotek ni tako enostaven, kot bi si želeli: maščobe iz različnih virov so lahko dobre in slabe. Če jemo mastno meso živali, ki ni nikoli videla travnika, ali jajca kokoši, ki je vse življenje preživela v kletki ob industrijski krmi, si ne bomo naredili nobene usluge. Najlažje navodilo, ki ga lahko dam, je to: jejte maščobe živali iz pašne reje, med maščobnimi živili, ki predstavljajo največji delež v jedilniku, pa naj bodo olivno olje, maslo, jajca (posebej rumenjaki), avokado, lešniki, makadamije, kokosovo olje, dobra rastlinska olja so še lešnikovo, makadamijino in avokadovo olje. Druga rastlinska olja bodisi izločimo iz prehrane ali pa njihovo količino zmanjšamo. Ne gre za to, da bi bila olja iz rastlin kaj sporna – težava je v tem, da imajo visoko vsebnost maščobnih kislin omega-6, teh pa je v sodobni prehrani preveč. Celo tako preveč, da so eden od virov marsikatere težave (apetit, vnetja …).

Mnogi trdijo, da je kljub priljubljenosti prehrana LCHF samo modna muha in povrh vsega nevarna.

Razumljivo je, da po desetletjih neuspešnih poskusov najti »čarobno paličico« za epidemijo debelosti in spremljajočih bolezni (sladkorna bolezen, srčno-žilna obolenja ipd.) v javnosti prevladuje nezaupljivost. Na eni strani imamo stroko, ki se oklepa uradnih prehranskih smernic, po katerih večino na jedilniku prestavljajo ogljikovi hidrati, na drugi strani razočarane posameznike, ki se raznoraznih diet težko držijo, če pa že, se kmalu vrnejo na stara pota – in stare telesne obsege.

Že nekaj časa vemo, da obstaja velik delež ljudi, ki enostavno biološko ni opremljen za hrano, tako zelo bogato z ogljikovimi hidrati, kakršna je »supermarket prehrana« zahodnega sveta zadnjih pet, šest desetletij, še posebej pa od 70-tih let prejšnjega stoletja dalje. Prav te dni so znanstveniki v Bostonu analizirali ogromno število podatkov o genih, ki skrbijo za izločanje inzulina, in jih povezali z indeksom telesne mase. Pokazala se je čista korelacija! To pomeni, da ljudje niso debeli zato, ker imajo šibko voljo za nadzor nad apetitom, pač pa zato, ker niso opremljeni za uživanje velike količine ogljikovih hidratov. Ko taki ljudje poslušajo navodila uradnih prehranskih inštitucij, rinejo v začaran krog. Zanje je edina rešitev zmanjšanje vnosa ogljikovih hidratov: bodisi morajo začeti jesti po načelih LCHF ali celo uvesti ketogeno dieto, če morajo tudi shujšati.

Zelo sem tudi vesel, da se počasi, a zagotovo spreminja tudi pogled stroke na tako prehranjevanje. Vem za kar nekaj zdravnikov, ki svoje paciente podpirajo pri prehrani LCHF, hkrati pa se tudi na ravni inštitucij stvari spreminjajo: prav lani smo na Fakulteti za vede o zdravju v Izoli izvedli klinično raziskavo o ketogeni dieti: rezultati na telesih udeležencev in tudi rezultati biomarkerjev, ki smo jih spremljali, so bili osupljivi. Članek bo kmalu objavljen v ugledni znanstveni reviji.

Omenili ste ketogeno dieto. Kakšna pa je razlika med prehrano LCHF in ketogeno dieto?

Načeloma ni razlike: večinoma s ketogeno dieto mislimo najstrožjo obliko tega načina prehranjevanja, prehrana LCHF pa je nadpomenka, ki vključuje tudi ohlapnejše različice (do 60 odstotkov energijskega vnosa iz maščob).

Standardna ketogena dieta je način prehranjevanja, pri katerem dnevno zaužijemo približno 5 odstotkov energijskega vnosa iz ogljikovih hidratov, 15 odstotkov iz beljakovin, 80 pa iz maščob. To je osnovno ogrodje.

Če malce poenostavim. Ketogena dieta je za omejen čas, ko moramo doseči nek cilj: shujšati, popraviti krvno sliko (krvni sladkor, krvni lipidi), znižati krvni tlak … Za vzdrževanje pa je pogosto dovolj kar ena od oblik prehrane LCHF. V praksi je pri LCHF v primerjavi s ketogeno dieto več svobode, več lahko jemo zelenjave, si privoščimo več svobode pri mlečnih izdelkih, včasih pojemo kako LCHF-sladico, mogoče rezino sadja.