Inzulinska rezistenca in debelost

Kaj je prej: inzulinska neobčutljivost ali debelost?

Raziskovalci epidemije debelosti se strinjajo, da je centralni element debelosti in z njo povezanih bolezni t. i. inzulinska rezistenca (neobčutljivost celic na inzulin). Ne strinjajo pa se o tem, kaj pride prej: inzulinska neobčutljivost ali debelost. Ali torej inzulinska neobčutljivost utre pot debelosti ali je posledica nje.

Okrog tega sta se oblikovala dva tabora:

  • tradicionalni zagovarja tezo, da je debelost posledica kroničnega energijskega presežka (po domače povedano: redno jemo preveč, več, kot porabimo) in da je znak slabe samokontrole debelih posameznikov. Ta pripelje do debelosti, debelost pa je potem tudi vzrok za inzulinsko neobčutljivost celic.
  • in drugi tabor, ki trdi, da do kroničnega presežka vnesene energije pride zaradi preveč zaužitih ogljikovih hidratov – zaradi nagnjenosti k razvoju inzulinske neobčutljivosti.

Ker je dolgotrajne študije, ki bi nedvoumno dokazale eno ali drugo, težko in pogosto neetično izvajati, se danes znanstveniki zanašajo na drugačne metode. Te metode temeljijo na poznavanju genov: če imamo gen, ki povzroča pojav A, ta pa pojav B, lahko naredimo povezavo.

Recimo: koliko inzulina se bo izločilo v kri ob določenem vnosu glukoze, je odvisno od naše genske zasnove. Enim se bo manj, drugim več – ob enakih razmerah. Količina je odvisna od gena, ki ga imamo.

V zadnji številki revije Clinical Chemistry je bil tako objavljen članek, kjer so z analizo res velikega števila podatkov o odzivu inzulina na glukozni tolerančni test, indeksa telesne mase in genetskih podatkov (številke posameznih vrst podatkov segajo tudi do 138 tisoč posameznih nizov), ugotovili, da očitno na prognozo naše debelosti vpliva naš z geni določen odziv inzulina na vnos glukoze.

Glavna ugotovitev je namreč bila: obstaja očitna povezava med genom za večji inzulinski odziv in indeksom telesne mase (Astley in sod., 2018, Noakes, 2018)!

Preprosto povedano: smo ljudje, ki na vnos ogljikovih hidratov na presnovni ravni reagiramo burno – v smislu, da se vključijo mehanizmi shranjevanja vsega v trigliceride v maščevju. Z vsemi posledicami, ki pridejo s tem skozi leta.

Seveda navadnim smrtnikom take genetske preiskave še niso enostavno dostopne, a pogosto ni težko ugotoviti, da obstaja velika verjetnost, da imamo gensko predispozicijo za preveliko izločanje inzulina in posledično debelost. Najmanj, kar lahko naredimo, je da se odločimo vsaj za ohlapni način prehrane LCHF – torej iz jedilnika umaknemo škrobnate izdelke, izdelke iz žit in sladkorja, sadje in sladice ter jih nadomestimo z jajci, lešniki, maslom, olivnim oljem, avokadom in podobnim. Pri taki, sproščenejši obliki prehrane LCHF, lahko v svojem jedilniku obdržimo tudi več zelenjave kot pri strogih, ketogenih oblikah prehrane LCHF.

ASTLEY, C.M., TODD, J.N., SALEM, R.M. in sod., 2018. Genetic Evidence That Carbohydrate-Stimulated Insulin Secretion Leads to Obesity. Clinical Chemistry, letn. 64, št. 1, str. 192.

NOAKES, T.D., 2018. So What Comes First: The Obesity or the Insulin Resistance? And Which Is More Important? Clinical Chemistry, letn. 64, št. 1, str. 7.

Prijava na e-novice

Nočete zamuditi nobene LCHF-novosti? Želite biti obveščeni o naših LCHF-dogodkih in ekskluzivnih akcijskih ponudbah? Približno vsakih 10 dni vam bomo poslali e-novice z vsebinami, ki vam bodo pomagale pri življenjskem slogu po načelih LCHF!