Intervju Gašper Grom Motiviran.si

Gašper Grom – intervju #8

Pogovor z Gašperjem Gromom, objavljeno na motiviran.si, 30. julija 2017

Kdo je Gašper Grom v prostem času in poslovno? Kaj ga navdušuje, ob čem ga spreleti srh, kaj mu požene kri po žilah?

Če kaj lahko rečem o sebi, lahko rečem samo to, da enostavno ne ločim prostega časa od svojega poslovnega življenja. Čeprav mnogim danes ta zabrisana meja predstavlja vir stresa, imam sam več sreče: vse, kar počnem, me izpolnjuje – hkrati mi poganja kri po žilah in mi zagotavlja mir. Resnično strast čutim do tem, s katerimi se ukvarjam: klinična prehrana, šport, fitnes. Vseeno mi je, v kakšni obliki: študij, svetovanje, organizacija dogodkov, pisanje, ukvarjanje s prodajo.

Si ustanovitelj podjetja Maxximum, ki se ukvarja s prodajo prehranskih dodatkov, dodatkov za šport in podobno. Kakšni so bili začetki ustanovitve tvoje znamke? S kakšnimi izzivi in preprekami si se soočal?

Na tem področju sem aktiven že več kot 20 let v različnih vlogah – podjetje je staro 13 let. V bistvu malo, če pogledaš od daleč, hkrati pa ogromno, če veš, kako zelo se je v tem kratkem času vse spremenilo. Začel sem z internetnim forumom: imel sem pač informacije, ki sem jih želel deliti tudi z drugimi. Sčasoma in postopno se je vse skupaj zavrtelo v smer posla: začel sem z majhno trgovinico v Vilharjevem podhodu – danes je Maxximum mreža trgovin. Danes praktično že kjerkoli v katerikoli trgovini najdeš stvari, ki smo jih takrat prodajali na res nišnem tržišču: moji prvi odjemalci so bili v glavnem fantje, ki so premetavali uteži, danes je segment odjemalcev tako širok, da ga težko okarakteriziram s preprostim opisom. Čedalje več ljudi se zaveda pomena telesne aktivnosti in ustrezne prehrane. Na začetku ni bilo tako – pri splošni populaciji je veljalo, da se ukvarjamo z nekimi »proteini« sumljivih učinkov :D. To je nemara največja dobrodošla sprememba v primerjavi z začetki: ljudje več vedo, bolj so izobraženi. Del zaslug seveda nosimo tudi tisti, ki smo od zgodnjih športnoprehranskih časov redno in vztrajno širili kakovostne informacije o tem področju.

Si tudi prehranski svetovalec, ki zagotavlja uspeh z LCHF prehrano. Zakaj te je prepričal ravno ta način prehranjevanja? Kje si pridobil vsa potrebna znanja za prehranskega svetovalca?

Ta način prehranjevanja poznam že dolgo, ampak sem precej časa mislil, da gre za dokaj ekstremen način prehranjevanja, primeren pač za posebne priložnosti in posebne ljudi. Resen prelom v mojem razumevanju se je zgodil pred slabimi 10 leti, ko sem na nekem internetnem radiju slišal o ketogeni dieti govoriti ljudi, ki sem jih izjemno spoštoval. Tudi zato, ker imam v družini zgodovino hudih bolezni, me je najbolj zanimal podatek, da lahko s prehrano, bogato z maščobami, zavremo nastanek hudih bolezni, izboljšamo dolgoživost in kakovost življenja samega. Na srečo živimo v času, ko informacije niso več težko dostopne: knjige so en klik stran, dostop do znanstvenih raziskav ni več tako nemogoč, ljudje, ki nas zanimajo te teme, se lahko povežemo prek interneta, čedalje več je tudi znanstvenih konferenc na to temo, ki se jih redno udeležujem. Izgovorov, da »nismo vedeli«, danes enostavno ne moremo več vleči iz žepa.

Kako ocenjuješ sprejemanje oz. prilagajanje Slovencev na tako drastične spremembe v razmišljanju glede prehrane? Si mnenja, da imajo ljudje za to posluh ali da večina še vedno “trmari” pri svojih naučenih prepričanjih?

Stvari se izboljšujejo, je pa še vedno veliko »trmarjenja«. Saj mi je razumljivo: človek je po ustroju svojih možganov narejen tako, da raje verjame v čudeže, hitre rešitve, hkrati pa napak, ki jih počne, enostavno ne vidi. Z ljudmi, ki rabijo pomoč, je lažje: poskusili so že vse živo in nič ni delovalo ali pa je delovalo, ampak je bilo izjemno težko. Poglejte: jesti petkrat dnevno po malo, pri čemer pretežni del jedi predstavljajo beljakovine, zmeren je vnos ogljikovih hidratov, maščob pa je malo – to deluje. Ljudje shujšajo, v kombinaciji s športom lahko oblikujejo ustrezno telesno sestavo, a nekaj je dejstvo: razen manjšine večina doživi »recidiv« in začne delati stare napake. Enostavno je treba v tak način življenja vložiti več energije, motivacije in discipline, kot jo ima večina ob napornem vsakdanjem življenju na voljo. Ljudje potrebujejo sistem prehranjevanja, ki je dober za zdravje in ki je hkrati – kot rečejo v angleščini »low maintenance«, torej »ne stane veliko«, pri čemer mislim, da ne stane veliko pozornosti, discipline in podobno.

Večja težava so zdravniki in to ni značilno samo za Slovenijo. Pa tudi zanje imam razumevanje: zdravniki ne morejo in ne smejo hitro spreminjati svojih pogledov na tako pomembno vprašanje, kot je prehrana. In čeprav literatura o tem, da visokohidratna hrana očitno ni tako zelo dobra, kot smo dolgo mislili, hkrati velja tudi to, da je raziskovanje prehrane po svoji naravi težavno in dolgotrajno. Zanašamo se v večini lahko na epidemiološke študije: to so dolgotrajne, opazovalne raziskave, ki temeljijo večinoma na samopopisu ljudi (kaj so jedli, kako pogosto, …). V primerjavi s kliničnimi študijami imajo te ogromno pomanjkljivosti, ki jih ne moremo kar odmisliti. Če povem drugače: vsak posameznik se lahko odloči za prehrano XY in opazuje, kaj se mu bo zgodilo, ne ve pa, kaj bi zagotovo bilo, če bi izbral prehrano YZ – nihče od nas nima »kontrolne skupine«, s katero bi primerjal potek svojega življena.

Pri oblikovanju prehranskih načrtov za svoje stranke poleg samega hujšanja vedno upoštevaš tudi vidik dolgoročnega zdravja in dobrega počutja. Kdo so tvoje stranke? Kako izgleda delo s stranko, ki si želi izgubiti kilograme ali preoblikovati postavo? Kaj je tisto, zaradi česar so tvoje stranke zadovoljne in uspešne? Imaš morda podatek, koliko ljudi tudi po izgubi želene teže obdrži ta način prehranjevanja?

Ena od pogostih misli, ki jo je zaslediti tudi v strokovni literaturi, je to, da mora biti način prehranjevanja tak, da pri ljudeh ne vzbuja občutka odrekanja. Velika večina ljudi, ki poišče pomoč, ima težave s hrano: lahko izvirajo iz fizioloških ali psiholoških dejavnikov, najpogosteje kot zmes obojega. V literaturi se tudi izrisuje spoznanje, da večina – približno tri četrtine ljudi – nima presnove, ki bi ne zbezljala, če uživajo preveč ogljikovih hidratov. Dolga leta se kažejo samo znaki, kot na primer težko obvladljiv apetit in debelost, ko pa pogledamo bližje, vidimo, da gre za zelo slabo prilagoditev na nenehno previsok vnos ogljikovih hidratov. Zaradi slabega telesnega odziva nanje pride tudi do kroničnega preseganja energijskega vnosa, to pa je za telo skoraj vojna napoved, na katero se telo začne ustrezno odzivati in to ponavadi nikoli ne pomeni nič dobrezga za zdravje.

Korekcija teh napak zato prinese globji občutek zadovoljstva – ne gre več samo za izgubljene kilograme, pač pa za dobro počutje, izboljšan nadzor nad apetitom in podobno. Na fakulteti, kjer končujem magistrski študij, smo spomladi izvedli raziskavo o ketogeni dieti. Tudi po koncu protokolarnega dela so se vsi preiskovanci odločili za nadaljevanje s tako prehrano. Dogovorili smo se za srečanje po nekaj mesecih – prepričan sem, da jih bo 70 do 80 odstotkov uspešno vztrajalo.

Ves čas spremljaš raziskave in izsledke znanstvenikov. Zakaj meniš, da so v javnosti, in stroki nenazadnje, še vedno tolikšne razlike in nestrinjanja okoli tega, kakšen način prehranjevanja je najboljši?

Tu je treba ločiti dvoje: so ugledni strokovnjaki, ki z zadržki spremljajo spremembe v nutricionistiki, in so »strokovnjaki«. Diete in hujšanje pač prodajajo in tu se potem nakopiči en kup ljudi, ki so »raziskali internet« in pač prodajajo, kar ljudje želijo kupiti. Težko je ločiti zrna od plev, to je najbolj očitno. Kar se resne stroke tiče, kot sem že dejal, je na nek način razumljivo. Najbrž bo za resen miselni prelom potrebna menjava generacij.

Ali ti osebno vztrajaš pri tem, da bi se morali vsi ljudje doživljenjsko prehranjevati na LCHF način ali prepuščaš možnost, da je bolje, da vsak najde tisto, kar njegovemu telesu najbolj ustreza?

Kaj je cilj ustrezne prehrane? Da smo zdravi, da se dobro počutimo, da dobro funkcioniramo tako telesno kot tudi umsko, da s hrano in prehranjevanjem nismo obremenjeni in da to, kaj dajemo v usta in kdaj, ni vir dodatnega stresa. Temu se po mojih izkušnjah daleč najbolj približa prav prehranjevanje, s pomočjo katerega telo ohranjamo v prehranski ketozi. Še enkrat ponovim: delu ljudi normalna količina ogljikovih hidratov ne povzroča večjih težav – niti vsakdanjih niti zdravstvenih, več pa nas je takih, ki živimo bolje z ogljikovimi hidrati na minimumu. Seveda se mora vsak odločiti za sistem, ki mu ustreza. Ampak ne pozabite, da mnogim »ustreza« tudi kajenje – za kajenje pa ni nobenega dvoma, da zdravju škoduje.

Si mnenja, da je mogoče pri takšni “dieti” vztrajati celo življenje?

Absolutno. Ko sem na konferencah o tem tipu prehrane, srečujem tudi starejše udeležence, ki bi morali biti »normalno« že betežni, pa so to prave koreninice, zdravi, vitki in agilni. Pred kratkim sem raziskoval vpliv posta in zmanjševanja dnevnega vnosa energije na presnovne procese: uživanje manj energije, kot jo potrebujemo po nekem termodinamičnem izračunu, je izjemno zdravo in ugodno vpliva na kompleksen splet fizioloških odzivov. Kakšno povezavo ima to z visokomaščobno prehrano? Postenje in visokomaščobna prehrana delujeta na popolnoma isti fiziološki podlagi kot ketogena dieta: zanašanje telesa na ketonska telesca. Ta so uporabna kot vir energije in kot varovalne in signalne molekule, ki se zaenkrat zdijo prav eliksir zdravja in mladosti.

Kako pa je takšen način prehranjevanja ustrezen za otroke, najstnike in starostnike?

Za otroke ni nobenega dvoma. Kar je za otroke resnično pomembno pri kakršnikoli prehrani, je to, da to ni osiromašena, instant prehrana. Vsakdo, še pa posebej občutljivejše skupine, bi moral skrbeti za čimvečjo kakovost zaužitih živil. Pri starostnikih je ponavadi najtežje spreminjati navade in prepričanja o hrani, kar je pri otrocih pogosto bistveno manjši problem, če gre za družinsko prehransko kulturo. Predvsem z mislijo na starostnike, ki bi jim ketonska telesca izjemno koristila ne samo za vitkost, pač pa predvsem kot zaščita pred nastajajočimi ali že razvitimi nevrodegenerativnimi boleznimi, obstaja izjemen trud v smeri eksogenih ketonov kot prehranskega dodatka. Taki ketoni že obstajajo v različnih oblikah, žal v EU zaenkrat še poteka pridobivanje dovoljenja za prodajo.

Osebno me vedno pogosteje zmoti, da se pri promociji novih načinov prehranjevanja vedno poudarja uporaba raznih dodatkov oz. vnaprej pripravljenih mešanic za peko ipd. Koliko tega svetuješ ti? Si mnenja, da bi morala večino prehrane vseeno še vedno predstavljati naravna, neobdelana živila?

Kot sem rekel: kakovostna, polnovredna hrana je bistvo. Zelenjava iz biološke pridelave, jajca, meso in mlečni izdelki morajo biti iz pašne reje – to je najbolj pomembno. Na drugem mestu sta biološka pridelava in pašna reja, na tretjem pa tudi. 😀 Vse ostalo je daleč zadaj. Veliko ljudem pač ogromno pomeni, da imajo jedi, ki jih tudi pri prehrani LCHF spominjajo na običajne navade – tortice, peciva, kruh itd. Osebno se mi to sicer zdi kot vegetarijanske hrenovke, ampak mi je pa razumljivo. Karkoli olajša koristne spremembe v življenju, je dobrodošlo. Vsekakor bi še enkrat poudaril, da je pomembno, da veliko večino zaužite hrane predstavlja prava hrana iz odličnih virov. Večkrat povem, da je t. i. prava hrana po moje tista, ki zahteva, da si jo za zaužitje pripravimo iz čimbolj »surove« oblike. Da je skratka hrana, ki jo damo v usta, čim manj predelana in »predpripravljena«.

Skupaj z nekaterimi drugimi avtorji si napisal že dve knjigi o LCHF načinu prehranjevanja, v katero so vključeni tudi recepti. Vam gre prodaja dobro? Lahko v zbirki Bemumast! pričakujemo še kakšno knjigo?

Odlično. Najbolj me razveseli, ko dobim sporočila od ljudi, ki so se na podlagi naših knjig sami lotili prehrane LCHF in so navdušeni. V dobrega pol leta smo uspeli izdati dve knjigi – to je za podjetje, čigar založništvo ni osnovna dejavnost, kar veliko. Za letos lahko napovem še knjigo o osnovah fitnesa, ki se bo sicer dotaknila tudi prehrane LCHF, Bemumast 3 pa načrtujemo najverjetneje v prvi polovici leta 2018.

Skupaj z ekipo organizirate tudi delavnice LCHF prehrane. Ste zadovoljni s povpraševanjem in udeležbo?

Ponavadi predavalnice pokajo po šivih, tudi v manjših krajih po Sloveniji. Najbolj zanimivo opažanje je, da je 90% udeležencev že uspelo s prehrano LCHF – pa še imajo vprašanja. Del, ko odgovarjam na vprašanja, je ponavadi vsaj tako dolg kot predavanje samo. To me izjemno veseli.

Pred časom smo našim sledilcem na mailing listi poslali e-knjigo, ki odgovarja na vprašanje hujšanja Kaj je pomembneje: pravilna prehrana ali vadba? Kaj glede na izkušnje meniš ti?

Tu ni sploh nobenega dvoma: zdravje, vitkost in izzivom prilagojeno telo se začne in konča v kuhinji. To sicer ne pomeni, da vadbo mirno ignoriramo – to bi bila napaka. Pomena telesne aktivnosti se enostavno ne da dovolj poudariti – nismo narejeni za toliko sedenja, kolikor ga prinaša »moderno« življenje. Pogosto tudi način športnega udejstvovanja, kakršnega poznamo danes, ni dovolj. Idealno bi bilo bistveno več hoditi z občasnimi visokointenzivnimi napori – bodisi kot šprint, bodisi kot premagovanje bremen.

Katere so po tvojem največje napake pri prehrani in načinu življenja, ki jih počne večina ljudi, ki se borijo z odvečnimi kilogrami?

Težko bi izločil eno samo, ampak zagotovo ljudje sebe najbolj sabotirajo s kompliciranjem in vztrajanjem na navadah, za katere so prepričani, da so dobre, pa niso. Zajtrk, na primer, za vsako ceno, ker povsod v časopisih piše, da je zdrav. Je, če si odvisen od neprestanega dovajanja ogljikovih hidratov. To je tako, kot bi v vetrovnem vremenu na jadrnici namesto jader uporabljal motor.

Kaj za tvojo prepoznavnost in posloven uspeh pomenijo socialna omrežja? Kaj meniš, da je tvoja posebnost, s katero izstopaš?

Začel sem na »socialnih omrežjih« – takrat so bili današnji ekvivalent  FB, IG in podobnemu pač forumi. Tak način komunikacije je postal del mojega poslovanja tudi zato, ker lahko hitro spoznam potrebe in vprašanja svojih uporabnikov, hkrati pa je izmenjava informacij med mano in njimi učinkovitejša.

Imaš univerzalen nasvet za ljudi, ki se zavedajo, da morajo spremeniti slog življenja, pa ne vedo kako, kje začeti, kaj spremeniti, kako se prilagoditi?

A veste, kako in kdaj večina najbolj zakrknjenih kadilcev neha kaditi? Po infarktu ali diagnozi kake hude bolezni dihal. Moj nasvet je: ne čakajte na diagnozo. Poiščite pomoč in ne vztrajajte pri navadah, ki vam škodijo.

Imaš kakšne posebne načrte ali izzive za prihodnost?

Na področju fitnesa oziroma bodibildinga imam še nekaj tekmovalnih ambicij – to so ambicije, ki so precej osebne, saj moraš pri teh tekmah pokazati dvoje: veliko znanja in veliko vztrajnosti. To me še vedno žene. Kar se moje svetovalne dejavnosti tiče, trenutno precej napora vlagamo v širitev v tujino, v načrtih pa imam pa tudi nekakšno akademijo, da bi lahko svoje znanje začel prenašati na druge ljudi: tudi moj dan ima namreč samo 24 ur in čeprav s prehrano LCHF učinkovito spim malo in sem stalno aktiven, vsega ne uspem stlačiti vanje.

Od kod črpaš navdih? Kdo ali kaj predstavlja tvoj vir motivacije?

Želja po znanju in vedenju je pri meni neusahljiva – najbrž bi umrl od groze, če bi se nekega dne zavedel, da se nimam več česa naučiti. Moja žena, ki je moja desna roka in ki jo prav tako zanima klinična prehrana; vsekakor pa se me res intimno dotaknejo izpovedi ljudi, ki jim je uspelo spremeniti svoja življenja – pa če so bili moje stranke ali ne.

Priporočaj mi knjigo, ki bi jo moral prebrati vsak, ki si želi zdravo shujšati.

Najbrž boste ostrmeli, ampak priporočal ne bom knjige o hujšanju, pač pa knjigo o mišljenju. Razumeti, kako mislimo in kako delujejo možgani, ima pozitivne posledice tudi za spremembe, ki vodijo do uspešnega hujšanja. Govorim o knjigi Razmišljanje, hitro in počasno, ki jo je napisal Nobelov nagrajenec Daniel Kahneman in ki jo imamo od letos tudi v slovenščini. Za tiste, ki rabijo samo bližnjico, pa je seveda priporočilo: Bemumast.

Ali obstaja kakšen motivacijski citat, po katerem živiš? Imaš svojega najljubšega?

Če mene dobro označuje kak citat, je to zagotovo »keep it simple« oziroma »ne kompliciraj« – ne samo, ker se dobro sliši, pač pa ker je to res.

Morda še zaključna misel?

Ne komplicirajte. 😀

.