Intervju Gašper Grom Bon bon

Gašper Grom – intervju #7

Pogovor z Gašperjem Gromom, objavljeno v prilogi Bon Bon, 27. julija 2017

Katera neresnica o LCHF prehrani se vam zdi najbolj problematična in zakaj?

Mnogi mislijo, da je prehrana LCHF visokobeljakovinska prehrana oziroma prehrana, kjer pojemo ogromno mesa. To niti približno ni res, v resnici je LCHF v praksi pogosto precej podobna lakto-ovo vegetarijanstvu. Ampak to se mi zdi manj pomembna zmota kot splošna zmota o prehrani: namreč, da so maščobe na splošno škodljive in da so najboljši viri maščob rastlinska olja. Ne eno ne drugo ni absolutno res. Če zelo posplošim: nihče ne more ostati zdrav brez uživanja maščob, medtem ko je mogoče doseči visoko starost brez oziroma z minimalnim vnosom ogljikovih hidratov. Maščobe so za telo pomembne v strukturnem in fiziološkem smislu: so sestavni del celičnih membran, živčnih vlaken, organov, so gradniki hormonov, del imunskega sistema in mnogih drugih molekul s pomembnimi funkcijami v telesu, pomembne pa so tudi pri presnovi in zagotavljanju vitaminov A, D, E in K. Zmanjševanje vnosa maščob in nadomeščanje maščob z ogljikovimi hidrati, kar na podlagi prehranskih smernic počnemo že več kot 30 let, dolgoročno prek začetnih tiho potekajočih vnetnih procesov pripelje do epidemije kroničnih nenalezljivih bolezni.

Kateri pomislek, opozorilo, nasvet pa morda vendarle ni odveč omeniti?

Če se navežem na svoj prejšnji odgovor: eno od najpomembnejših navodil, ki je podmena prehrane LCHF, je to, da jemo pravo hrano – osebno to razlagam kot hrano, ki ima čimkrajšo pot med zemljo, iz katere je zrastla, do naših krožnikov, in tako, ki jo iz čimbolj nepredelane oblike za zaužitje pripravimo sami. Seveda ne živimo v idealnem svetu in ta pravila upoštevamo po svojih najboljših močeh, a to je ključno. Lokalna, organska in čimmanj predelana hrana. To omenjam zato, ker večina pomislekov glede prehrane LCHF temelji na pomislekih študij, v katerih so proučevali epileptične otroke, ki so se dolgo prehranjevali z visokomaščobno dieto in so pri njih ugotavljali povečano tveganje za določena obolenja. Nihče ne omeni, da je večina teh otrok uživala pretežno medicinske pripravke (t. i. enteralno prehrano), ki je bila slabo strukturirana in ji je manjkalo mikrohranil, ki jih zagotavlja prav prej omenjeno: prava hrana organske pridelave. Razen vlaknin nam ogljikohidratna živila ne morejo dati ničesar, česar ni v jedilniku LCHF. Hkrati pa dobro strukturiran jedilnik LCHF vsebuje dovolj zelenjave, da pomanjkanje vlaknin ne more biti problem. Prehrana LCHF je praktično primerna za vsakogar – le ljudje z motnjami v presnovi lipidov se je ne smejo lotiti, bolnim ljudem pa priporočam spremembo prehrane v sodelovanju z zdravnikom ali specialistom.

In kako to, da je tako učinkovita pri izgubi odvečnih kilogramov, uskladiščenih kot maščoba?

Telesno maščevje je tudi pri najbolj vitkih daleč največja zaloga energije na telesu. Glikogena (telesnih ogljikovih hidratov) imamo le za energijske potrebe približno enega dne. Kilogram telesnega maščevja zagotavlja dovolj energije za približno 4 dni, zelo vitke ženske imajo na svojih telesih okrog 20 odstotkov maščevja – odvisno od višine je to med 10 in 15 kg. Pri čezmerno hranjenih in debelih so te zaloge še večje. Če telesu redno dovajamo glukozo, ki je za telo vir energije, ki ga lažje pretvori v delo, se maščevja ne bo posluževalo. Ko pa enkrat ukinemo dotok glukoze, torej nehamo uživati ogromne količine ogljikovih hidratov, se v tednu ali dveh telo prilagodi na pridobivanje energije iz maščob: zaužitih in tistih na bokih. Zato je ustvarjanje energijskega primanjkljaja, ki je nujen za hujšanje, na LCHF toliko lažje: ko ni dovolj zaužitih maščob, telo brez težav preide na razgradnjo maščevja. Ta preklop ni enostaven: bodisi zahteva ekstremne energijske potrebe v kratkem času ali pa kronično pomanjkanje ogljikovih hidratov – prehrano LCHF.

Pa je lahko dolgoročno najboljša in najbolj zdrava? Tudi za ljudi s pretežno sedečim stilom življenja? Ali je gibanje obvezni del odločitve za LCHF prehranjevanje?

To vprašanje dobim pogosto: ali je prehrana LCHF zdrava. Ne da bi hotel prelagati krivdo, ampak do vprašanja, kaj jesti, da bomo zdravi, smo prišli zato, ker očitno nismo zdravi. Ker prehrana »zdravega razuma« očitno ne zagotavlja vsem tudi zdravega telesa. Prehrana LCHF mora biti dobro strukturirana in mora telesu zagotavljati, kar potrebuje. Ne verjamem, da bi bilo zdravo jesti vse dni samo loj živali, hranjenih s krmo, čeprav bi to bilo »malo OH, veliko maščob«. Način življenja je s tem, kako sestavljamo jedilnik, povezan bolj posredno kot neposredno: če pretežno sedimo, porabimo manj energije kot nekdo, ki dela težko fizično delo. To pomeni, da moramo pač pojesti manj vsega – manj maščob, manj beljakovin in manj ogljikovih hidratov. Ali pa narediti vse, da bomo povečali porabo energije z več gibanja. Gibanje je nujno za zdravje – ne bi želel, da si kdorkoli dela utvaro, da je odločitev za prehrano LCHF nadomestek za redno in disciplinirano telesno aktivnost, ker to ni. Za samo hujšanje s prehrano LCHF pa ni nujen pogoj.

Kako pa je z ženskami ter hormonskim ravnotežjem ob prehranjevanju predvsem z maščobo ter „pomanjkanju“ OH?

Hlepenje po sladkem pri PMS-ju je povezano z normalnim hormonskim neravnovesjem v ciklu, v tem smislu s padcem serotonina in viškom kortizola, ki skušamo uravnotežiti s sladko hrano. Ne gre za neko fiziološko neizbežnost. Nobena še ni zbolela ali umrla, ker PMS-ja ni zatolkla s hidrati.

Očitno iz prve roke težko govorim, lahko pa povem, kaj o tem pričajo sodelavke in stranke. Opozarjam, kar ženske tako ali tako vejo – da so individualne razlike pri doživljanju simptomov PMS-a in da včasih tudi mesec ni enak mesecu. Večina punc, ki se prehranjuje po načelih LCHF, poroča o nekoliko manj izrazitih simptomih, predvsem pa večina čuti kvečjemu potrebo po več hrane po načelih LCHF, saj tudi mastna hrana pomaga uravnavati kortizol. Ena od strank, ki se je sicer že prehranjevala z dvema obrokoma dnevno, je ubrala strategijo, da je nemudoma, ko je začutila, da prihaja PMS, prešla na tri obroke dnevno. Ko ji niti to ni pomagalo, si je privoščila LCHF-sladico, pri čemer je vedno gledala na to, da ima doma »sladkega« za točno en obrok, ne za veselico razširjene družine.

Vse več strokovnjakov tudi opozarja, da je dvigovanje in spuščanje inzulina nujno za pridobivanje, vzdrževanje mišične mase. Drži?

To ni nič novega. Za pridobivanje mišične mase sta potrebna dva pogoja: ustrezen dražljaj v obliki treninga z utežmi in presežek energijskega vnosa. Z ustreznimi ukrepi moramo v telesu ustvariti anabolno okolje, torej okolje, v katerem promoviramo sintezo mišičnih beljakovin. Inzulin je samo eden od dejavnikov mišične rasti, ne najpomembnejši.

Koliko maščob, beljakovin in OH dnevno pravzaprav naj potem zaužijeta povprečno aktivna ženska in moški srednjih let?

Čeprav razumem, da bi vsak rad preprost odgovor, ampak eno so splošni napotki, drugo je konkretna, posamezniku prilagojena strategija. Povprečno aktivna ženska in moški morata najprej vedeti, koliko energije potrebujeta. Za to obstajajo formule za izračun, na pamet pa res ne bi govoril: povprečno aktivna ženska srednjih leti lahko potrebuje od 6000 do 8000 kJ dnevno, pri čemer bo za eno 6000 premalo, druga pa se bo pri 8000 redila.

Kakšno razmerje makrohranil naj imata? Če jima ustrezajo prehranske smernice 55 : 20 : 25 (razmerje energije iz OH : B : M) in ne želita sprememb, potem je to to. Osebno prisegam na LCHF, kar pomeni razmerje med 15 : 25 :  60 (OH : B : M) ali 5 : 10 : 85 (OH : B : M) oziroma vse, kar je vmes.

Je pomembno samo, da je delež zaužitih maščob dovolj velik?

Pomembno je, da je delež maščob dovolj velik in da je delež OH dovolj majhen.

Zakaj pa se kar več kot polovica LCHF-receptov vrti okoli posladkov, peciv, tortic in ostalih “sladkih” jedi ter se sladkor nadomešča s sladili, če je eden od ključnih namenov LCHF da se rešimo t.i. odvisnosti od ogljikovih hidratov oziroma sladkorja?

Domnevam, da govorite o družbenih medijih, kjer človek morda res dobi občutek, da se LCHF vrti samo okrog sladic. Si pa to, kaj dobimo servirano v družbenih medijih, malo oblikujemo tudi sami. Sladice so ljudem pač bolj zanimive – tudi vizualno. Umešana jajca z zelenjavo niso niti vizualno niti dražljajsko tako dražljiva kot denimo LCHF-različica priljubljene sladice. Malo gre pri tem tudi za izziv: uspeh je narediti krofe brez moke in sladkorja ali pico brez moke. Za tak uspeh na družbenih medijih pač dobiš veliko všečkov. To je normalno, a ne priča o tem, kaj je bistvo LCHF.

Sladice v nobenem primeru ne morejo in ne smejo biti fokus nekega jedilnika. Svojim strankam, ki želijo shujšati, jih prepovem, prav zato, kar omenjate: ne gre samo za odvisnost od ogljikovih hidratov, pač pa za posledično odvisnost od sladkega okusa. Ta sicer ima evolucijski smisel, a le v obdobjih pomanjkanja. Mimogrede: v knjigi Bemumast 2, ki je LCHF-kuharica, je le petina receptov receptov za slaščice.

Tudi velikih zagovornikov mleka, skute, smetane, jogurtov izdelkov pri tej dieti ne manjka, čeprav veliko teorij spet ne govori ravno v prid temu hranilu? Tako zaradi umetnih hormonov, ki jih vsebujejo, kot antibiotikov ter nenazadnje sladkorjev.

To morate pa zagovornike vprašati. 🙂 Kot že rečeno: idealno je dobiti dobre vire hrane. Mleko ni nič krivo, da je slabe kakovosti. Mlečni izdelek, ki je železni repertoar prehrane LCHF, je maslo, daleč za njim mastni siri, šele potem smetana. Mleko, skuta in jogurti niso nekaj, kar bi pogosto in v velikih količinah spadalo k prehrani LCHF.
.