Intervju Gašper Grom Medicina in ljudje

Gašper Grom – intervju #2

Pogovor z Gašperjem Gromom, objavljeno v reviji Medicina & ljudje, 9. februar 2017

Spoznanja številnih prehranskih strokovnjakov kažejo, da so diete, kadar zanje ni medicinske indikacije in niso strokovno vodene, nekoristne. Pa vendar, ali vseeno obstajajo t.i. »zdrave diete« (zdrav način prehranjevanja), s katerim lahko začne prav vsak že danes?

Če v gozdu na slepo mahamo s sekiro, še ni nujno, da bomo pridelali drva, s katerimi se bomo greli. Tako tudi vsaka sprememba prehranjevalnih navad ni nujno koristna.  Ampak to seveda nič ne pomeni: načrtovane in ustrezno vodene spremembe v načinu prehranjevanja z jasno določenim ciljem, kaj želimo doseči, delujejo. Ali so koristne? Ne vem, vi mi povejte: ali je znižanje (previsoke) koncentracije trigliceridov v krvi koristno? Je zmanjšanje obsega maščobnega tkiva, še posebej trebušne debelosti koristno? So ljudje, ki ne potrebujejo posebnih diet, čeprav jih je spričo splošnih prehranjevalnih navad čedalje manj. Zdrav način prehranjevanja ni nujno energijsko restriktivna dieta  (torej dieta, kjer zaužijemo manj energije, kot jo porabimo, zato da bi shujšali). Vsakmour bi svetoval, naj večino svojih obrokov načrtuje s t.i. pravo hrano. Za razumevanje koncepta »prave hrane« se mi zdi najuporabnejše pravilo, naj bo to hrana, ki smo jo pripravili sami. Če je le mogoče tudi pridelali. Če te možnosti nimamo, uživajmo hrano kakovostne, ekološke pridelave, saj je le taka hrana bogata z mikrohranili. Danes veliko pozornosti namenjamo izbiri makrohranil, s čimer ni nič narobe, a ni dovolj. Kakovostno maslo, jajca iz pašne reje, ekološko pridelana zelenjava – to je pomembno za zdravje vsakogar, ne samo za tiste, ki želijo popraviti katerega od dejavnikov tveganja za nastanek bolezni (debelost, slaba krvna slika, motena presnova glukoze …).

Najbolj priljubljene so diete, ki temeljijo na stradanju in izrazito prenizkim energijskim vnosom. Številne zvezdnice in zvezdniki jih hvalijo, da so jim v pomoč, vsi ostali pa, tudi če kile izgubijo, te kaj kmalu dobijo nazaj. Zakaj?

Ker je stradanje neumno in težko vzdrževati na dolgi rok in ker telo kot sistem deluje samozaščitno: če hrane dlje časa ni dovolj, zmanjša porabo, vključi varnostne mehanizme, poveča apetit, da bi nas motiviralo za vnos več hrane itd. Občasni post je celo priporočljiv, a stradanje kot način prehranjevanja s tem nima veliko skupnega.

Dr. Nada Rotovnik Kozjek je pred nekaj tedni v prilogi Polet zapisala, da je najboljša odločitev, da jemo normalno, po zdravstvenih priporočilih in po pameti – najboljša bo verjetno kmečka. Bi se s to izjavo strinjali?

Kaj je jesti normalno, po pameti in »kmečko«, so navodila, odprta za interpretacijo, zato jih težko komentiram. Zdravstvena priporočila, ki so povsod v razvitem svetu bolj ali manj enaka, se sicer zdijo smiselna, po drugi strani pa uvedba teh priporočil sovpada s skokovitim porastom debelosti in sladkorne bolezni tipa 2. Ali je med tema dvema pojavoma vzročno-posledična povezava, je težko zagotovo trditi, je pa več kot očitno dejstvo, da se je teh priporočil težko držati. Velika večina ljudi kljub trudu nosilcev javnozdravstvenih politik enostavno jé preveč, se posledično redi, s tem pa se poveča tveganje za razvoj presnovnih motenj, ki se pogosto kažejo kot blago potekajoča vnetja in motnje v presnovi glukoze, oboje pa je – kot kaže čedalje večje število raziskav – plodna zemlja za večino najpogostejših bolezni, ki nas pestijo danes. Navodila, ki se jih je težko držati, očitno niso pravi odgovor.

Nekateri strokovnjaki so prepričani, da je najboljše prehranjevanje večkrat dnevno po malem, drugi menijo, da lahko z večjim vnosom maščob v telo zdravo omejimo število obrokov. Kaj bi svetovali vi?

Večina mojih klientov ima težave z nadzorom apetita in z izrazito stalno željo po uživanju sladkih živil. Nasvet, naj jemo več maščob, se nam danes, po več desetletjih preganjanja tega makrohranila, zdi nor, a raziskave nedvomno potrjujejo, da je za velik del ljudi znižanje vnosa ogljikovih hidratov na minimum in poudarek na maščobah kot viru energije, izjemno koristen. Za razliko od vseh ostalih prehranskih režimov se pri takem prehranjevanju zniža apetit, nadzor nad njim postane spontan. Ljudje, ki se prehranjujejo po načelih LCHF, ne potrebujejo urnika in čez ves dan razporejenih obrokov: jedo, ko so lačni. Večinoma približno dvakrat dnevno.

Kdaj je najbolj primeren trenutek za spremembo prehranjevalnih navad (januar, po dopustu, …)?

Psihološko smo ljudje različni: vsakomur ustreza drugačen pristop. Nekateri potrebujejo dlje časa, da se sploh miselno prilagodijo na bodočo spremembo, drugi lahko takoj zagrizejo v to in ostanejo motivirani. Sprememba življenjskega sloga ne sme biti »kazen« za bakanalije med prazniki ali dopustom. Kazen psihološko deluje obremenjujoče. Spremembe je dobro vzeti kot darilo sebi, blagoslov, da počnemo stvari, zaradi katerih se počutimo bolje in zaradi katerih bomo izboljšali svoje zdravje.

Kaj bi svetovali tistim, ki morajo izgubiti npr. 30-50 kg?

50 odvečnih kilogramov za večino ljudi že naznačuje resno debelost. Ker ta zelo verjetno ni nastala v nekaj mesecih, jo skoraj zagotovo spremljajo že določene zdravstvene spremembe. Z veliko mero zanesljivosti bi napovedal: prevelik obseg trebušne maščobe, visok krvni tlak, dislipidemije (prenizek HDL, previsoki trigliceridi), motnje v presnovi glukoze, če ne že kar sladkorna bolezen tipa 2, najbrž vsaj začetek nealkoholne maščobne bolezni jeter. Takim ljudem bi svetoval najprej temeljit zdravstveni pregled s čimbolj obsežnimi krvnimi preiskavami: lipidogram, ščitnični hormoni, jetrni encimi, glukoza na tešče in oralni glukozni tolerančni test, glikiran hemoglobin. Odvisno od teh preiskav tudi nadaljnje (UZ jeter, EKG …).

Tak človek mora – če ne želi zboleti – shujšati. To ni vprašanje lepote ali konfekcijske številke, ampak na prvem mestu vprašanje zdravja. Kot svetovalec za prehrano LCHF imam zelo dobre izkušnje s takimi klienti, ki se odločijo za LCHF oziroma ketogeno dieto. Ampak ne gre za moje izkušnje: na razočaranje zdravnikov, ki priporočajo prehrano po prehranskih smernicah, je znanstveno dokazano, da je prehrana z malo OH in veliko maščobami učinkovita pri hujšanju ter blagodejna pri vseh tipičnih zdravstvenih spremembah, ki sem jih naštel prej.

Katera dieta pa je najbolj priporočljiva za zaposlene mame, ki bi rade v treh mesecih izgubile tistih 5kg preveč, vendar ne (korenito) spremenile svojega življenjskega sloga?

Brez sprememb v delovanju je težko pričakovati drugačne rezultate. Lahko sicer verjamemo v čudeže, ampak potem sva spet pri prvem vprašanju – o nekoristnosti »diet«.

Ali obstaja placebo učinek diete?

Najbrž. Obstaja menda celo »placebo dieta«, ki pa je tako komplicirana in zahteva toliko nekega časovnega in miselnega vložka, da bi bilo za sledilce bolje, da bi pol manj časa namenili čemu učinkovitejšemu. Kar pa se vloge placeba pri prehrani tiče, je eden dejavnikov, ki ga je res težko proučevati. Pri znanstvenih raziskavah je namreč pomembno, da so slepe in placebo kontrolirane – to pomeni, da preiskovanci ne vedo, ali jemljejo placebo ali aktivno učinkovino. Pri proučevanju prehranskih vzorcev je to praktično nemogoče doseči: lahko raziskujemo vpliv enega ali dveh obrokov (ki ju pripravimo tako, da udeleženci ne morejo vedeti, kaj jedo ali kaj so dobili prek infuzije), ampak to zares ne zadostuje. Informacije o reakciji organizma na en obrok tudi niso veliko vredne. Prav v težavnosti dolgotrajnega in natančnega spremljanja vseh dejavnikov, ki vplivajo na prehrano, je ključ do razumevanja, zakaj je prehranska znanost tako kompleksna, zakaj nedvoumni odgovori prihajajo počasi in zakaj jih je treba znova in znova preverjati.