Konferenca v Tampi

Tampa ’17, dan 4

Za ekipo LCHFlove.si je zadnji dan izjemno natrpanega konferenčnega tedna. Sobotni urnik je bil nekoliko lahkotneje zastavljen, kljub temu pa je glavna konferenčna dvorana ostala polna do zadnje minute. Imeli smo kaj slišati. Nenačrtovano se je med dvema predavanjema oglasil dr. Feinman, ki se je zahvalil za vse pripravljeno pa tudi vsem donatorjem, ki so s prostovoljnimi prispevki zbrali 60.000 dolarjev za projekt Centra za medicino univerze State University of New York. Sledil je kratek premolk, potem pa je rekel, da bi z udeleženci rad delil še eno novico: donator, ki je želel ostati anonimen, je projektu doniral milijon dolarjev. Po aplavzu je vseeno opozoril, da je treba ostati 100% zvest znanstvenim načelom in ne škandaloznim špekulacijam.

Pred popoldanskim delom predavanj, v katerih so sodelovali posamezniki, ki so s pomočjo presnovne terapije s ketogeno dieto premagali različne bolezni, kot sta rak in epilepsija, so v dopoldanskem nastopile tri nutricionistke in delile svoje izkušnje z uvajanjem ketogene diete pri raznolikih profilih svojih strank. Miriam Kalamian je predstavila niz neutemeljenih predsodkov, s katerimi se kot nutricionistka, specializirana za ketogeno dieto, srečuje dnevno. Svoje predavanje je zaključila z razkritjem, kako je do ketogene diete sploh prišla: z njo je vsaj za tri leta podaljšala življenje svojemu sinu, ki je pri 6 letih zbolel za hudo obliko raka. Strokovnjakinja slovenskega rodu, Beth Zupec-Kania, ki sicer dela pri znameniti fundaciji Charlie’s Foundation, je svoje predavanje namenila optimalno zastavljeni ketogeni dieti – torej taki, ki zagotavlja vsa potrebna mikrohranila. Irka Patricia Daly pa je svoje predavanje zastavila okrog svoje poklicne transformacije – začela je kot korporativna bančnica, zdaj pa se ukvarja izključno s kliničnim prehranskim svetovanjem. Prelomna točka zanjo je bila, ko je s ketogeno dieto premagala tumor na očesu.

Omeniti velja še, da je bilo udeležencev letos vsaj enkrat več kot lani. Področje se izrazito razvija in kot je rekel eden od udeležencev v zaključni panelni diskusiji: »Še nikoli v življenju me nič ni tako navdušilo, kot me navdušuje razvoj presnovne terapevtike. Zdi se mi, da imam več sreče kot pameti, da sem se znašel na robu tega paradigmatskega preloma v medicini.«