Trebušna in periferna debelost

Debelost kot diagnoza mora v pozabo

Pred tedni sta bila skoraj istočasno objavljena dva znanstvena članka, ki pozivata in predlagata, da se debelost (obesity) neha uporabljati kot diagnoza. Skupina avstralskih in novozelandskih avtorjev v obsežnem članku »Prezamaščenost in podzamaščenost: novi termini in definicije« predlaga, da tako v znanstveni kot tudi popularni literaturi nehamo uporabljati besede, kot so »debelost«, »čezmerna hranjenost« in »telesna teža«, saj ti pojmi pogosto niso točni in so celo zavajajoči, ko se resno pogovarjamo o težavah, ki jih predstavljajo.

Pomembnejši sta namreč ali odvečna ali manjkajoča telesna maščoba, pri čemer je pomembno, da je danes veliko posameznikov, ki imajo odvečno telesno maščobo (predvsem v trebušnem delu), niso pa klasificirani kot »čezmerno hranjeni« ali »debeli«. Mogoče se komu zdi, da gre v takem pozivu za nepotrebno nižanje diagnostičnih kriterijev, a večkrat dokazano dejstvo je, da je odvečno maščobno tkivo dejavnik tveganja za nastanek kroničnih bolezni. T.i. »prezamaščenost« lahko povrh vsega zakriva še sarkopenijo (izgubo čiste mišične mase) ali celo kaheksijo (izgubo mišične mase in maščevja).

Do te zmede je prišlo zaradi množične uporabe koncepta indeksa telesne mase, ki za oceno posameznikove debelosti uporablja samo telesno težo in višino, sploh pa ne upošteva same telesne sestave oziroma odstotka telesne maščobe posameznika. S tem se strinja tudi skupina ameriških znanstvenikov, ki na podoben način predlaga, da bi se v tem kontekstu uporabljalo diagnozo ABCD (Adiposity Based Chronic Disease – kronična bolezen zamaščenosti).

Tako poimenovanje namreč v središče pozornosti postavi točno tisto, kar je pri »debelosti« problematično: namreč kopico patofizioloških procesov, ki so posledica odvečnega adipoznega tkiva (maščevja) in vrste njegove razporeditve. Moderne diagnostične metode, ki učinkovito merijo obseg IN razporeditev telesnega maščevja, bodo pri tem pomenskem premiku zagotovo pomagale. Ni namreč vseeno, kje imamo večino maščevja: če je ta na spodnjem delu telesa, je tveganje za nastanek kroničnih bolezni manjše oziroma je tako maščevje lahko celo zaščitni dejavnik, če pa je večina maščevja na trupu, pa je to zelo slab znak.

Znanstveniki ocenjujejo, da je ljudi z normalnim obsegom maščevja med 14 in 28%. Skoraj 10% je ljudi s premajhnim odstotkom maščevja (sem so vključeni ljudje, ki danes še vedno stradajo zaradi pomanjkanja hrane, poleg njih pa tudi kronično bolni IN ogromna številka 70 milijonov ljudi z motnjami v prehranjevanju).

Modri del v celoti predstavlja med 62-76% ljudi, torej veliko večino, za katero se ocenjuje, da ima prevelik delež telesne maščobe, a v tej skupini je samo približno polovica ocenjenih za čezmerno hranjene in debele (temnejša modra barva). Ostali so “normalni”, če gledamo samo ITM. V resnici pa imajo malo mišične mase in veliko maščevja, predvsem problematično, če sklepamo, da gre za maščevje v trebušnem predelu.

Maffetone PB, Rivera-Dominguez I & Laursen PB, 2016. Overfat and Underfat: New Terms and Definitions Long Overdue. Front. Public Health, 4(297).

Mechanick, J., Hurley, D. & Garvey, W., 2016. Adiposity-Based Chronic Disease As A New Diagnostic Term: American Association Of Clinical Endocrinologists And The American College Of Endocrinology Position Statement. Endocr Pract.