Post: postenje od A do Ž (1/4)

V evolucijskem smislu je redno pomanjkanje hrane normalno oziroma celo zaželeno, saj smo nanj odlično prilagojeni. Razen sodobnega človeka in udomačenih živali nobeno živo bitje ne živi v razmerah, ko lahko jé vsake tri ure, pač pa nasprotno: večina divjih živali, pa najsi bodo mesojede ali rastlinojede, preživi obdobja, ko hrane ni ali je je malo. Nobena vrsta si ne more in ne sme privoščiti, da možgani in telesa posameznikov ne bi funkcionirali dobro, ko so lačni. Celo več: pri sesalcih kaže, da se pri zmanjšanem energijskem vnosu oziroma pomanjkanju hrane zmanjšajo vsi organi razen možganov in testisov (pri moški populaciji).

Post kot kulturna valuta

Ne samo pogosta obdobja zmanjšanega energijskega vnosa, ki je bil posledica življenjskih okoliščin, človek že stoletja prakticira tudi namerni post v vseh mogočih oblikah, med katerimi je morebiti najbolj znano predvelikonočno postenje v krščanstvu (med pepelnico in velikim petkom) ali muslimanski ramadan, postenje poznajo tudi judovska vera, budizem in hinduizem. Ramadan je, na primer, tipična oblika časovno omejenega hranjenja, vendar žal ne sovpada s človekovim cirkadianim ritmom. Tudi v judovstvu je post del verskih nalog: najbolj znan je popoln post na jom kipur, dan kesanja. Pripadniki Cerkve adventistov sedmega dne, pri katerih je zdrav način življenja eno od pomembnejših verskih vodil, pogosto prakticirajo vzorec postenja, kjer zaužijejo le dva obroka dnevno, pri čemer je zadnji v popoldanskih urah. Tako dosežejo obliko občasnega oziroma sporadičnega posta: za prenekaterega pripadnika te cerkve je to dolgoročen, življenjski vzorec prehranjevanja.

Post v času obilja

Dandanes smo pod vplivom predelovalne in pridelovalne industrije ter kopice posrednikov pri prodaji hrane prehranjevanje pripeljali do absurda, ki se ga navrh vsega niti ne zavedamo: jesti na tri ure, vsak dan uživati energijsko prebogato hrano, polno sladkorja. Imamo srečo, da živimo v časih blagostanja, a preveč dobrih stvari nam – rečeno na splošno – škodi. Ljudje danes zaradi različnih osebnih razlogov iščemo poti do prehranjevanja, ki je blagodejno za naša telesa v najširšem smislu: nam daje potrebno energijo, a ne utrudi, podpira živčevje in brani pred boleznijo.

Postenje je eden od načinov, s katerim mnogi uravnavajo siceršnje preobilje, pri tem pa je najpogostejši argument, da gre za nekakšno razstrupljanje oziroma čiščenje organizma. To je ostanek religijskih prepričanj: za čiščenje organizma imamo kopico organov in fizioloških procesov in posta ne potrebujemo.

Najbrž si nihče ne želi biti primoran v revščino, zaradi katere smo večkrat lačni kot ne, a hkrati znanost ni več prav v veliki dilemi: kronično prenizek vnos energije in občasno odrekanje hrani sta izjemno koristna za zdravje in dolgo življenje, še posebno za zdravje živčevja. Občasno pomanjkanje energije namreč stimulira plastičnost sinaps in nastanek novih živčnih celic, hkrati pa možgane varuje pred poškodbami in boleznimi. Na ta način se delovanje možganov izboljša tudi v smislu vedenjskih vzorcev, senzoričnih in motoričnih funkcij ter delovanja spomina.

Omejevanje energijskega vnosa, pri čemer skrbimo, da nismo tudi podhranjeni, je edini način, za katerega se znova in znova izkaže, da pomaga podaljševati povprečno in maksimalno življenjsko dobo pri veliki večini vrst. Pri nižjih evkariontih redno pomanjkanje energije podaljšuje življenje s prilagoditvijo presnove in mehanizmov spopadanja s stresom. Glodalce redna občasna vzdržnost od hrane ščiti pred sladkorno boleznijo, raki, srčno-žilnimi obolenji in nevrodegenerativnimi boleznimi, pri ljudeh pa pomaga nadzorovati telesno težo, uravnavati krvni tlak, pomaga pri astmi, revmatoidnem artritisu, preprečuje in pomaga zdraviti bolezni in podaljšuje življenje.

Čeprav je proučevanje različnih oblik postenja izjemno obsežno na živalih, pa obstaja specifična težava: o vplivu dolgotrajnejšega postenja na ljudi doslej še ni bila izvedena klinična randomizirana, s placebom nadzorovana, (vsaj) dvojno slepa študija, kar je zlati standard raziskovanja pojavov v fiziologiji oziroma medicini. Nekaj je raziskav o postenju v kratkih obdobjih, več o t. i. intermitentnem postenju, nekaj je opazovalnih študij. Čeprav večina opravljenih študij na ljudeh in živalih nedvoumno kaže na koristnost take ali drugačne oblike postenja, še vedno obstaja potreba po nadaljnjem raziskovanju; ko gre za modificirane oblike posta, tudi za vprašanje, kakšna oblika in kakšen režim je optimalen za specifične izboljšave zdravja.

Post: brez makrohranil, a ne brez mikrohranil

Post v najširšem pomenu besede je vzdržnost od hrane. Predvsem je namerna in načrtovana oblika vzdržnosti, ki sicer spominja na nenamerno, prisilno neuživanje hrane – stradanje. Med postom in stradanjem pa ni samo razlike v namenu in načrtnosti – post, če naj bo koristen za zdravje, ne sme voditi v podhranjenost. Podhranjenost je bližnjica do groba, zato je pri postu, še posebej če se odločimo za dolgotrajni popolni post, izjemno pomembno, da tega vidika ne zanemarimo. Čeprav ne uživamo makrohranil (ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob), telesa ne smemo prikrajšati za mikrohranila. Ta običajno dobimo v zadostni količini z uživanjem navadne hrane. V razmerah, ko se postimo, jih moramo dobiti v obliki dopolnil (multivitamini in multiminerali).

Pozitivni vplivi na telo

Seveda imajo različne oblike posta različne neposredne učinke, a načeloma lahko govorimo o skupnih potezah vseh prehranskih vzorcev, pri katerih v določeni časovni enoti na minimum ali na nič znižamo energijski vnos.

Kaj torej prinaša post:

• nadzor nad telesno težo, izboljšanje presnovnega zdravja in zmanjševanje dejavnikov tveganja za nastanek debelosti in z njo povezanih bolezni, kot so nealkoholna maščobna bolezen jeter, sladkorna bolezen in rak;
• skoraj vsaka oblika posta prispeva k izgubi telesne teže;
• izboljša se glikemični nadzor: zniža se koncentracija glukoze in inzulina;
• izboljša se profil krvnih lipidov (zviša HDL, znižajo trigliceridi in LDL oziroma se pri slednjem poveča delež velikih, puhastih delcev, ki so za zdravje dobrodejni);
• zniža se vnetni odziv;
• študije na živalih kažejo na možnost, da postenje ugodno vpliva na prehranske navade (prek vpliva na leptin in grelin), spanje in telesne sposobnosti (izboljšana koordinacija, intenzivnejša aktivnost in večja poraba energije);
• posredno (prek prehranske ketoze) lahko ima postenje vpliv na srčno-žilne bolezni, sladkorno bolezen tipa 2, raka in številne nevrodegenerativne bolezni.

Nekateri avtorji navajajo tudi vrsto argumentov, ki povezujejo post z upočasnjevanjem staranja, zaščito pred rakom, nevrodegenerativnimi boleznimi, vnetji, visokim krvnim tlakom in presnovnim sindromom. Poleg tega lahko ima redno postenje podobne učinke kot intenzivna vadba: poveča variabilnost srčnega utripa, zniža pa srčni utrip v mirovanju in krvni tlak.