V iskanju učinkovitih prehranskih prijemov se je v zadnjih letih kot ena od možnih različic prehranjevanja izkazala prehrana LCHF. Ker veliko število posameznikov s tem načinom prehrane dosega želene uspehe, ni nič čudnega, da je postal LCHF izjemno priljubljen. A s priljubljenostjo se – sploh v času interneta – širijo tudi neresnice, polresnice in miti. Iz svoje prakse svetovalca za prehrano LCHF jih poznam kar nekaj. V tem prispevku bom razjasnil, kaj je res in kaj absolutno ni res.
Pri prehrani LCHF je treba uživati ogromno beljakovin
Ena od najpogostejših zmot o prehrani LCHF je ta, da je to visokobeljakovinsko prehranjevanje. Nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Osnovno pravilo prehrane LCHF se glasi: jejmo veliko maščob, zelo malo ogljikovih hidratov, beljakovin pa zgolj glede na svoje fiziološke potrebe. Beljakovine namreč lahko, sploh v situaciji, ko zmanjšamo vnos ogljikovih hidratov, telo samo uporabi za tvorbo glukoze, raven te pa želimo držati na minimumu. V praksi LCHF količino zaužitih beljakovin določamo glede na telesno težo, starost, spol in predvsem glede na količino telesne aktivnosti – v nobenem primeru pa z vnosom ne pretiravamo.
Pri prehrani LCHF lahko jem neomejene količine hrane
Ljudje so glede svoje telesne teže in pogosto težkega nadzora nad apetitom, k čemur pripomorejo fiziološki odzivi na “normalno” hrano in seveda tudi vseprisotnost in dosegljivost take hrane, nemalokrat obupani in iščejo čarobno paličico, ki bi odrešila vse njihove težave. To je razumljivo, še posebej, če se z odvečno telesno težo in spremljajočimi bolezenskimi pojavi neuspešno bodemo leta in leta. Žal prehrana LCHF ne pomeni, da se lahko nažiramo do onemoglosti – prej nasprotno. Dejstvo pa je, da lahko s prehrano LCHF dosežemo to, da nimamo več toliko težav z nadzorom apetita: ta se zaradi nekaterih fizioloških prilagoditev na porabo maščob kot primarnega vira energije umiri, s tem pa upade tudi nenadzorovana želja po hrani, ki ima nizko hranilno vrednost.
Prehrana LCHF je edini način za izgubo odvečne telesne teže
Ne drži. Žal še nismo našli načina prehrane ali sredstva, ki bi premagalo prvo in edino pravilo izgube telesne teže: prvi zakon termodinamike. Ta zakon pravi v grobem to, da mora biti v kontekstu izgube odvečne telesne teže poraba energije večja kot vnos energije. Če bomo jedli manj, kot porabimo, bomo shujšali. A samo v teoriji je vseeno, s čim se bomo hranili, saj to, kaj jemo, vpliva na način presnove, to vpliva na hormone in splošen fiziološki in psihološki odziv na zmanjšan energijski vnos. Za veliko večino t.i. energijsko restriktivnih diet je znano, da že takoj potem, ko se jih lotimo, doživimo povečan apetit. Smo torej v situaciji, ko se zavestno odrekamo prevelikim količinam hrane, telo pa postane še bolj lačno. Točno v tej točki je prednost prehrane LCHF: za razliko od drugih prehranskih pristopov se pri LCHF to ne zgodi.
Pri prehrani LCHF je važno samo to, da je delež zaužitih maščob dovolj velik
Vsakdo, ki se loti prehrane LCHF, naleti na pojem t.i. “keto razmerij”. Keto razmerja so razmerja makrohranil. Če recimo javnozdravstvene smernice predlagajo, da si z OH zagotovimo 50 – 60 odstotkov energije, z beljakovinami 10 – 15, preostanek pa z maščobami, so keto razmerja obrnjena na glavo. Najstrožje keto razmerje predpostavlja, da maščobe zagotovijo 80 odstotkov energije, beljakovine 15, OH pa komaj 5 odstotkov. A tudi ko smo se odločili, kako strogo keto razmerje je za nas primerno, to NI edini dejavnik, ki ga moramo upoštevati. Vsak posameznik si mora določiti tudi to, koliko energije dnevno potrebuje za doseganje želenih ciljev. Ni vseeno, ali “po keto razmerju” pojemo za 7 MJ (1700 kcal) ali 21 MJ (5100 kcal) dnevno. 21 MJ bo za veliko večino navadnih smrtnikov veliko preveč – tudi če se bodo striktno držali pravila “80 odstotkov energije iz maščob”.
Prehrana LCHF je primerna za vsakogar
Čeprav prek svojih izkušenj in študija aktualne znanstvene literature verjamem v učinkovitost prehrane LCHF za hujšanje in za nadzor prenekaterih razširjenih predbolezenskih ali celo bolezenskih stanj, ne trdim, da bi vsi morali jesti tako. S priljubljenostjo te prehrane se zgodi, da se jo želijo lotiti tudi posamezniki, ki jim tega ni treba. So tudi taki. Starejša gospa, ki nima težav s kilogrami, ki ima dobre zdravstvene izvide in ki že vse življenje vsakodnevno jé žgance in si ne predstavlja, da bi se jim odrekla? Čeprav bi s prehrano LCHF lahko še izboljšala možnosti recimo zdravja živčnega sistema, ne vidim težav, če se taka oseba pač ne odloči za spremembo.
Za ljudi, ki imajo težave, pa je premislek o prehrani LCHF na mestu. Vsekakor vedno tudi priporočam ljudem, ki že imajo medicinsko diagnozo, da se sprememb prehrane lotijo v dogovoru s svojim zdravnikom in redno spremljajo svojo krvno sliko.
Zaradi velikega vnosa maščob se poslabša slika krvnih lipidov
Ena od največjih zmot našega časa je, da uživanje maščob samo po sebi povzroča dislipidemije (različne bolezenske ravni krvnih lipidov). V zadnjih 15 letih je bilo opravljenih nepregledno število raziskav o vplivu visokomaščobnih diet na krvne lipide in konsenz je, da visokomaščobna dieta odpravlja dve najbolj kritični patologiji glede krvnih lipidov: viša koncentracijo zaščitnega holesterola HDL in niža koncentracijo trigliceridov. Čeprav je nekaj desetletij stara prepričanja težko spremeniti, pri tem vprašanju ni več nobene dileme.
Prehrana LCHF ni primerna za vegetarijance
Ne drži. Prehrana LCHF je zelo primerna za vegetarijance, najbolj za lakto-ovo vegetarijance, saj je večina najprimernejših LCHF živil prav iz nabora takega prehranjevanja. Velika večina ljudi, ki se prehranjujejo po načelih LCHF, sčasoma ugotovi, da so začeli jesti bistveno manj mesnih izdelkov kot kdajkoli prej. Po načelih LCHF se lahko prehranjujejo tudi vegani. Največja težava pri prehranskih izbirah, ki ne vključujejo mesnih izdelkov, je zagotavljanje dovolj velikih količin kakovostnih virov maščobnih kislin omega-3. Za telo najbolj uporabne omega-3 so namreč v kakovostnih jajcih pašne ekološke reje in v ribah oziroma ribjem olju.