Po prvem odkritju ketonov v urinu bolnikov z diabetesom sredi devetnajstega stoletja so ketoni vrsto let veljali za nezaželeni vmesni produkt nepopolnega izgorevanja maščob, ki ima škodljive vplive na telo.
V prvi polovici prejšnjega stoletja pa se je mnenje znanstvenikov spremenilo in ketone so sprejeli kot normalno komponento krvi. Ketoni namreč konstanto nastajajo v jetrih pri vseh, tudi zdravih posameznikih in jih kot vir energije lahko uporablja veliko celic in tkiv v telesu.
Ali so ketoni res škodljivi?
Kljub temu pa še vedno pogosto naletimo na mišljenje, da so ketoni škodljivi. To mišljenje verjetno izhaja zaradi t. i. stanja diabetične ketoacidoze, ki se pojavi pri bolnikih z diabetesom in ki je lahko smrtno nevarno. Toda diabetična ketoacidoza je popolnoma drugačno stanje v organizmu kot le povišana raven ketonov v krvi in je primerjava popolnoma nesmiselna. Kot bomo videli v nadaljevanju, gre pri diabetični ketoacidozi za izredno visoko povečano raven ketonov ob hkratni močno povečani ravni glukoze v krvi in nezmožnosti izrabe teh produktov za energijo.
Jetra zdravega posameznika vedno proizvajajo ketone, zato jih vedno zaznamo tudi v krvi. Koncentracija v krvi pa je lahko zelo različna in je odvisna tudi od tega, kdaj jih merimo, koliko časa je minilo od fizične aktivnosti, od našega načina prehranjevanja, razporejenosti obrokov in drugih vplivov. Raven ketonov močno poraste, če se postimo, stradamo, zelo zmanjšamo vnos ogljikovih hidratov v prehrani in tudi pri bolnikih z diabetesom. Tako je na primer raven po večurnem nočnem stradanju zjutraj na tešče nekje do maksimalno 0,5 mmol/l krvi (posamezniki s prekomerno telesno maso imajo običajno višjo raven kot tisti z normalnim indeksom telesne mase – ITM). Raven ketonov se lahko po nekaj dneh stradanja poveča tudi do šestdesetkrat (pri posameznikih z višjim ITM naraste tudi do 7 mmol/l na liter krvi). V primeru diabetične ketoacidoze pa so pri hospitaliziranih diabetičnih bolnikih zaznali tudi 23 mmol/l krvi in več.
Stanje ketoze
Telo ob nepopolnem izgorevanju maščob proizvaja tri vrste ketonskih telesc: aceton, acetoacetat in beta-hidroksibutirat. V primeru povišanja ketonov nad normalno vrednost gre predvsem za povišanje beta-hidroksibutirata, medtem ko vrednost acetona in acetoacetata ostaja normalna. S pomočjo ročnih merilcev ketonov v krvi, ki jih lahko kupimo v lekarnah in drugih specializiranih trgovinah in so običajno namenjeni tudi merjenju glukoze v krvi, merimo ravno beta-hidroksibutirat.
Najpomembnejši dejavniki povečane ravni ketonov v krvi so stradanje, nizka raven inzulina ter uživanje hrane z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov in beljakovin ter visoko vsebnostjo maščob. Ko se raven ketonov v krvi zaradi enega izmed teh dejavnikov zviša, se močno poveča tudi njihova uporaba v tkivih, ki jih lahko izrabljajo za energijo. Vendar to poteka le do neke zgornje meje, ko je njihova proizvodnja v telesu že tako visoka, da preseže sposobnost tkiv, da ketone prevzamejo. Takemu stanju pravimo hiperketonemija. Ko smo nekaj časa na nizkohidratni dieti, se proizvodnja ketonov ustali, njihova izraba v telesu pa se zmanjša, saj telo (predvsem srce in mišice) vedno bolj učinkovito izrablja proste maščobne kisline, ketone pa uporabljajo le tkiva, ki prostih maščobnih kislin ne morejo pretvoriti v energijo, na primer možgani. Ti izrabljajo ketone vse bolj učinkovito in v zadnjih letih je kar nekaj raziskav pokazalo, da možgani bolje delujejo na ketonih, predvsem pa jim raba ketonov kot vir energije veliko manj škodi (antioksidativno, nevroprotekcijsko delovanje idr.).
Zdrava človeška jetra lahko proizvedejo do 185 gramov ketonov dnevno. To na primer lahko po tridnevnem stradanju zagotavlja kar 30-40 odstotkov potrebne energije. Vendar pa lahko že zelo nizek dnevni vnos ogljikovih hidratov (50-75 gramov) močno vpliva na raven ketonov. Velik vpliv imajo tudi beljakovine. Lep primer so Eskimi, katerih vir hrane je skoraj izključno meso (predvsem meso tjulnjev). S hrano zaužijejo le malo ogljikovih hidratov, in sicer v obliki glikogena, ki je shranjen v mišicah (mesu). S tem seveda zaužijejo veliko beljakovin. Beljakovine so sestavljene iz aminokislin in kar okoli 50 odstotkov aminokislin večine beljakovinskih virov se lahko v procesu glukoneogeneze, ki poteka v jetrih in ledvicah, presnovi v glukozo. Stopnja ketoze je tako obratno sorazmerna količini beljakovin, ki jih zaužijemo s hrano. Iz dveh gramov beljakovin lahko telo izdela 1 do 1,2 grama glukoze. To pomeni, da bomo raven ketonov v telesu, ki velja za terapevtsko (2-7 mmol ketonov v litru krvi) dosegli le, če bomo poleg ogljikovih hidratov znižali tudi vnos beljakovin.
Možgani na ketonih
Verjetno ste že slišali, da možgani, ki so porabnik približno 20 odstotkov dnevne energije, za svoje delovanje potrebujejo ogljikove hidrate. Pri sodobnem načinu prehranjevanja možgani zares potrebujejo med 100 in 150 grami glukoze dnevno, vendar se lahko človeško telo primanjkljaju glukoze zelo hitro prilagodi. V davni preteklosti pogosto ni bilo možno priti do ogljikohidratne hrane ali do hrane nasploh. Lahko rečemo, da je človeško telo takih razmer najbrž vajeno celo bolj kot obilice glukoze, ki jo ima na voljo danes. To pomeni, da naše telo zelo učinkovito uporablja drugi vir energije – ketonska telesca. Kot sem že omenil, raziskave zadnjih let kažejo, da so ketoni celo bolj učinkovito gorivo in lahko predstavljajo kar dve tretjini vira energije za možgane. Preostali del glukoze pa je zelo enostavno pridobiti preko procesa glukoneogeneze, ki pri daljšem omejevanju ogljikovih hidratov nastaja večinoma iz glicerola, sestavnega dela triacilglicerolov. Ti so sestavni del naših maščobnih celic in maščob, ki jih zaužijemo s hrano. V vsakem primeru ogljikovi hidrati iz hrane niso nujno potrebni in omejen vnos ne predstavlja nikakršne škode.
Maščobe so zato odličen vir energije, saj so vir maščobnih kislin, ki jih lahko organi oziroma tkiva, kot so srce in skeletne mišice, neposredno in zelo učinkovito uporabljajo. Prav tako so vir ketonov za optimalno delovanje možganov in nekaterih drugih organov. Ne nazadnje so vir glukoze, kolikor je določene celice in tkiva nujno potrebujejo.
Ketoza in izguba mišic
Seveda se bo zagrizeni fitneser hitro vprašal, kaj pomeni glukoneogeneza oziroma tvorba glukoze iz substratov, kot so amniokisline, glicerol, laktat in piruvat, za naše mišice. Ali ni škoda težko pridobljenega mišičnega tkiva zato, da dobimo nekaj glukoze, če pa jo lahko zaužijemo s hrano? Vsekakor ne!
Predvsem je to vprašanje pomembno pri dietah za izgubo maščobe, kjer močno omejimo ogljikove hidrate in energijski vnos. Ob visoki ravni maščob v hrani se naše skeletne mišice optimalno prilagodijo na tvorbo energije iz maščobnih kislin. Celo poraba ketonov v mišicah, ki na začetku predstavlja velik del energije, sčasoma pade na minimum. Raziskave kažejo, da je katabolizem mišic v močnejši ketozi veliko nižji kot na katerikoli drugi nizkoenergijski dieti.
Kot vidimo, stanje ketoze za naše telo ni nič nepoznanega. Pravzaprav je bila ketoza v davni preteklosti običajno stanje v organizmu. Naše telo se ob omejitvi ogljikovih hidratov zelo učinkovito prilagodi na izrabo ketonov in maščob za energijo, nekaj nujno potrebne glukoze pa proizvede preko procesa glukoneogeneze pretežno iz glicerola, ki ga zagotavljajo maščobe. Raziskave zadnjih let kažejo, da možgani in tudi srce v takih razmerah delujejo veliko bolje ter da izraba energije iz teh virov povzroča veliko manj dolgoročne škode za naše telo. Lahko se vprašamo, ali ni morda tako stanje za nas bolj koristno?