Sladkorna bolezen je eden od večjih javnozdravstvenih problemov danes: Svetovna zdravstvena organizacija navaja, da je število bolnikov s sladkorno boleznijo narastlo s 108 milijonov leta 1980 na 422 milijonov leta 2014. Predvidevajo, da ima sladkorno bolezen 8,5 odstotkov vseh odraslih in podobne ocene veljajo tudi za Slovenijo. Še vedno ostaja odprto vprašanje, ali je sladkorno bolezen možno ozdraviti oziroma učinkovito zmanjšati njene tipične simptome.
Ko govorimo o sladkorni bolezni, seveda govorimo o več vrstah bolezni. Sladkorna bolezen tipa 1 oziroma mladostniška sladkorna bolezen se pojavi v otroštvu, zelo redko tudi pozneje. Pri tej bolezni iz zaenkrat neznanega razloga propadejo beta celice langerhansovih otočkov v trebušni slinavki – celice, ki so zadolžene za proizvodnjo inzulina. V primeru odpovedi teh celic je posameznikovo preživetje odvisno od aplikacij inzulina.
A največ, kar 90 odstotkov sladkornih bolnikov, ima sladkorno bolezen tipa 2. Ta je pridobljena, največji dejavnik tveganja pa je čezmerna telesna teža. Kot smo pisali v prejšnji številki Zdravih novic, gre za bolezen, ki večinoma nastopi tiho – kot prediabetes, za katerega veliko bolnikov sploh ne ve, dokler ne pride že do bolezenskih komplikacij. Sladkorna bolezen tipa 2 je kronična napredujoča bolezen, ki zaenkrat velja za neozdravljivo, čeprav imajo pacienti na razpolago veliko metod za nadzor in upočasnjevanje razvoja simptomov bolezni. Razen zdravil je nujna sprememba življenjskega sloga tako v smislu uravnotežene prehrane kot tudi uvedbe redne telesne aktivnosti.
Kljub temu se v zadnjem času pogosto govori o ozdravljivosti sladkorne bolezni (tipa 2), pri čemer je mišljena remisija bolezni. Pacient je v remisiji, ko njegova raven glikiranega hemoglobina (HbA1c) pade v mejo normale – torej pod 6,5 odstotka. Praktično zanemarljiva možnost je, da bi do ozdravitve prišlo brez kakršnikoli ukrepov. Razen zdravil, ki pomagajo nadzorovati potek in razvoj bolezni in so nujna, je nekaj znanih možnosti izrazitega zmanjšanja simptomov sladkorne bolezni. Vsem trem je skupno to, da se sladkorne bolezni tipa 2 loteva prek odprave prvega in največjega dejavnika tveganja: debelosti.
Prva od možnosti, ki se je vsaj v določenem času izkazala za učinkovito, je bariatrična oziroma metabolna kirurgija. V švedski raziskavi iz leta 2004 so primerjali bolnike, ki so jim nudili bariatrično operacijo, in tiste, ki so jih zdravili po tradicionalni poti. Pacienti s kirurško podporo so v dveh letih izgubili 23,4 odstotka telesne teže, ostali so jo nekaj pridobili. Najpomembnejši izsledek je bil, da se je pojavnost sladkorne bolezni tipa 2 pri operiranih pacientih po dveh letih zmanjšala na 13 odstotkov, po desetih pa na 30 odstotkov v primerjavi z neoperiranimi pacienti. Realnost pa je žal neizprosna: ne samo, da je operacija kot vsaka druga pač zelo resen in s tveganji povezan poseg – v letih po operaciji mnogo pacientov spet začne pridobivati telesno težo in s tem povezane presnovne težave – tudi sladkorno bolezen.
Druga možnost, ki je na razpolago, je uporaba diete z drastičnim zmanjšanjem energijskega vnosa, ki mora vedno biti opravljena pod zdravniškim nadzorom, saj gre za izjemno znižanje celo na samo 30 odstotkov dnevnega energijskega vnosa. Taka terapija tudi ne more in ne sme trajati predolgo: v literaturi so navedeni različni poskusi, kjer so pacientom za nekaj tednov izrazito zmanjšali vnos energije, potem pa so se pacienti držali stroge vzdrževalne diete. Čeprav so pri izrazitem zmanjšanju energijskega vnosa začetni rezultati glede diabetičnih simptomov dobri, pa jih je težko vzdrževati na dolgi rok. Nekateri pacienti so v takih raziskavah dosegli odlične ravni glikiranega hemoglobina v času terapije, zelo malo pa jih je to raven ohranilo potem, ko je bilo poskusa konec in ko so se vrnili na vzdrževalno dieto. Ta pristop skratka deluje začasno in je v praksi neuporaben na dolgi rok.
V zadnjih letih pa se kot najmanj tvegana in dolgoročno povsem sprejemljiva metoda zmanjševanja simptomov sladkorne bolezni tipa 2 pojavlja uživanje prehrane LCHF (malo ogljikovih hidratov in veliko maščob). Čeprav se marsikomu zdi, da je tako prehranjevanje nezdravo, so ga bolnikom s sladkorno boleznijo predpisovali tudi že pred sto leti, preden smo začeli verjeti, da so maščobe same po sebi slabe. Na Švedskem je taka prehrana že od leta 2011[1] ena od uradno priporočenih oblik za nadzor nad sladkorno boleznijo. Kot eno od možnosti jo od leta 2011 priznava tudi britanska organizacija Diabetes UK[2].
Omejevanje uživanja ogljikovih hidratov pri sladkornih bolnikih je nekaj, kar bi moralo biti samo po sebi umevno, pa žal danes bolnikom hkrati predpisujemo uživanje ogljikovih hidratov (sicer omejeno in le določene vrste, a vendar) in jih potem zdravimo. Omejevanje ogljikovih hidratov pa ima kar nekaj posledic, ki so posebej za bolnike s sladkorno boleznijo izjemno zaželene: kot prvi je stabilizacija krvnega sladkorja in inzulina. Glede na to, kako zelo omejimo ogljikove hidrate v svoji prehrani, se bo telo odzvalo z večjo ali manjšo produkcijo ketonskih telesc (prešlo bo v prehransko ketozo), a že vsaj blaga oblika ketoze lahko ima izjemno ugodne učinke. Prehrana LCHF je v zadnjih letih predmet številnih raziskav – tudi specifično v povezavi s sladkorno boleznijo.
Leta 2005 so v majhni raziskavi v Filadelfiji ugotovili, da lahko z jedilnikom z manjšo omejitvijo zaužite energije in z minimiziranjem zaužitih ogljikovih hidratov že v dveh tednih dosežejo tudi po 0,5 odstotka znižan glikiran hemoglobin in izboljšajo občutljivost celic na inzulin za 75 odstotkov. Leta 2014 so v Kaliforniji izvedli nekoliko večjo klinično raziskavo (vključenih je bilo 34 posameznikov). Primerjali so posameznike, ki so jim predpisali prehrano LCHF, in skupino tistih, ki so jim predpisali uradno prehrano za sladkorne bolnike. Ugotovitve so bile v prid prehrani LCHF: ta skupina je v treh mesecih v povprečju znižala glikirani hemoglobin za 0,6 odstotka. Do podobnih ugotovitev je prišla tudi skupina avstralskih znanstvenikov leta 2015.
Ena od zadnjih objavljenih raziskav je program prehrane LCHF pri sladkornih bolnikih obogatila tudi s svetovanjem (bodisi na kliniki ali prek interneta). Vključenih je bilo 262 pacientov. Glikirani hemoglobin HbA1c se je v povprečju znižal za 1%, 56,1% sodelujočih je po desetih tednih doseglo raven HbA1c POD 6,5 odstotka! Pri skoraj 60% udeležencih so bodisi zmanjšali dozo bodisi povsem ukinili zdravljenje z enim ali več zdravili. V povprečju so shujšali za 7,2%.
[1] https://bmcnutr.biomedcentral.com/articles/10.1186/s40795-015-0042-6
[2] https://www.diabetes.org.uk/Professionals/Position-statements-reports/Food-nutrition-lifestyle/Low-carbohydrate-diets-for-people-with-Type-2-diabetes/