Marsikdo še nikoli ni slišal za prediabetes – tudi zato, ker je malo ljudi, ki bi imeli diagnozo prediabetesa. To pa ne pomeni, da stanje ni razširjeno.
Prediabetes je, kot beseda sama pove, nekakšna predstopnja sladkorne bolezni tipa 2. Sladkorna bolezen tipa 2 je presnovna bolezen, ki jo pridobimo skozi leta in leta škodljivih razvad (in nekaterih dejavnikov tveganja). Nekje na poti, ko presnovno nismo več zdravi, nimamo pa še simptomov in diagnoze sladkorne bolezni tipa 2, smo v preddiabetičnem stanju, ko so določeni biomarkerji že izdajalsko uprti v smer polno razvite sladkorne bolezni tipa 2. Najbolj tipična sprememba, značilna za to predstanje, je povišana raven glukoze v krvi – ni še dovolj visoka za diagnozo bolezni, ni pa več v mejah normale.
Prediabetes še ni bolezensko stanje in zelo pogosto mine neopaženo, dokler se ne začnejo pojavljati diabetične težave oziroma razvita bolezen. Ni nujno, da se prediabetes zares razvije v sladkorno bolezen, poveča pa možnost, pogosto pa je povezan tudi z nastankom srčno-žilnih obolenj.
Dejavniki tveganja
Pot do sladkorne bolezni tipa 2, ki je kompleksna že sama po sebi, je tlakovana z izjemno velikim spletom dejavnikov tveganja, večina teh je posledica življenjskega sloga. V nevarnosti za razvoj prediabetesa smo vsi, ki imamo bližnje sorodnike s to boleznijo, ki smo čezmerno hranjeni ali debeli, ki imamo neurejene krvne lipide (predvsem visoke trigliceride in prenizek HDL), visok krvni tlak, srčno-žilne bolezni, nealkoholno maščobno bolezen jeter. Pri ženskah tveganje predstavljajo zgodovina gestacijskega diabetesa, rojstvo izjemno težkega novorojenčka in sindrom policističnih jajčnikov.
Med enostavno prepoznavnimi dejavniki tveganja, za katere ne rabimo zdravniške diagnoze, oziroma znaki, ki morda kažejo, da nekaj ni v najlepšem redu, so debelost, še posebej trebušna, stalna želja po uživanju sladke in z ogljikovimi hidrati bogate hrane, nerazložljiva lakota, otekli gležnji, veliko kožnih izrastkov in tudi črna akantoza – rjavo zabarvana koža na gubah.
Neobčutljivost celic na inzulin
Težave s presnovo glukoze se najverjetneje začnejo in so povezane s postopnim zmanjševanjem občutljivosti celic v tkivih na inzulin. Trebušna slinavka začne pospešeno izločati čedalje večje količine inzulina, ki pa ne zmore dovolj učinkovito znižati koncentracije glukoze v krvi.
Vse skupaj (lahko) vodi v začaran krog, ko je inzulina čedalje več, glukoze čedalje več, celice pa čedalje manj odzivne na inzulin. V skrajni fazi lahko pride do odpovedi beta celic v trebušni slinavki, kjer nastaja inzulin.
Meritve
Če sumimo na bolezenske spremembe, moramo najprej ugotoviti, ali imamo mejno bazalno glikemijo in/ali moteno toleranco na glukozo:
- mejna bazalna glikemija je ugotovljena, ko je glukoza v plazmi na tešče med 6,1 in 6,9 mmol/l IN glukoza v plazmi < 7,8 mmol/l po standardnem obremenitvenem 2-urnem testu s 75 g glukoze (koncentracijo glukoze izmerimo dve uri po zaužitju glukoze, standardno tri decilitre vode in 75 gramov sladkorja);
- motena toleranca na glukozo je ugotovljena, ko je glukoza v plazmi na tešče < 7,0 mmol/l IN glukoza v plazmi ≥ 7,8 < 11,1 mmol/l po standardnem obremenitvenem 2-urnem testu s 75 g glukoze.
Poleg teh dveh meritev lahko preverimo tudi glikirani hemoglobin (HbA1c): test pokaže povprečno koncentracijo glukoze v krvi v zadnjih treh mesecih. Opozorilne vrednosti so med 5,7 in 6,4%.
Nekateri strokovnjaki priporočajo pri oralnem glukoznem tolerančnem testu tudi test koncentracije inzulina, saj ni tako redko, da tolerančni test pokaže normalne ravni glukoze, a pri preverjanju inzulina se pokaže, da je ta odziv previsok in lahko kaže na inzulinsko neobčutljivost celic.
Kljub visoki pojavnosti sladkorne bolezni tipa 2 (pandemiji pravzaprav), te meritve v preventivnem smislu še vedno opravljamo preveč poredko. Mnogi zdravniki po svetu jih priporočajo posameznikom po dopolnjenem četrtem desetletju vsaj enkrat na tri leta; posebno skrb pa bi rednemu nadzoru nad glikemijo morali posvetiti tisti, ki jih pestijo v prejšnjih odstavkih omenjene tegobe, še posebej pa čezmerno hranjeni in predebeli.
Čedalje več je namreč znanstvenikov, ki trdijo, da je debelost ne samo eden od znakov, ampak hkrati tudi razlog za nastanek motenj v presnovi glukoze.
Kaj lahko kot posamezniki naredimo?
Vsakomur, ki skrbi za svoje zdravje na splošno – ne samo kot preventivo pred sladkorno boleznijo, priporočam dvoje: več gibanja (to blagodejno vpliva na odzivnost celic na inzulin), predvsem pa (izrazito) zmanjšanje količine zaužitih ogljikovih hidratov. Stalna pretirana izpostavljenost ogljikovim hidratom pomeni za telo redne »inzulinske kopeli«, te pa lahko pomenijo ne samo sladkorno bolezen pač pa tudi kopico drugih neprijetnosti, tudi raka. Energijo, ki je ne zaužijemo z ogljikovimi hidrati, je priporočljivo dobiti iz maščob (jajca, maslo, avokado, mastne ribe, lešniki, olivno olje in podobno). S tako prehrano bomo znižali koncentracijo glukoze v krvi, umirili inzulin, posledično pa bomo telo pripeljali v neodvisnost od glukoze. Spričo konstantno normalnih ravni inzulina bomo sposobni uporabiti več maščob iz telesnih zalog, manjša bo koncentracija trigliceridov v krvi, povečala se bo koncentracija holesterola HDL, znižal krvni tlak. Tak način prehranjevanja, ki ga imenujemo z angleško kratico LCHF (low carbohydrate high fat), ni samo dobra preventiva. Je prehransko orodje, po katerem bi moral poseči vsakdo, ki ima to »srečo«, da je pravočasno ugotovil, da je v prediabetičnem stanju, raziskave v zadnjih 15 do 20 letih pa dokazujejo, da se da s prehrano LCHF povrniti zdravje tudi takrat, ko smo že diagnosticirani sladkorni bolnik z boleznijo tipa 2.